Zmanjkuje lopat, ker vsi kopljejo luknje.
Kupujejo se konzerve hrane, ker se delajo zaloge v luknjah.
V kleteh cerkva se opravljajo tečaji streljanja, ker se ropa zaloge hrane.
Dva junaka ob sendviču in konzervi, iščeta trakove, ki naj bi rešili svet.
V začetku avgusta je, v sklopu Novomeških poletnih večerov, potekal literarni večer z Andrejem Blatnikom. Pogovor je vodil Luka Piletič. Novomeške poletne večere organizira založba Goga.
Govora je bilo o nastanku in vsebini romana Luknje. Gre za antiutopijo, ki pa ob branju občasno spominja na našo letošnjo situacijo s karanteno in korono. Knjiga je sicer izšla konec maja 2020, a je avtor s pisanjem začel že pred petimi leti. Želi, da se roman lahko bere brez povezave na letošnjo epidemijo, saj je vsakršna podobnost zgolj naključna.
Junak romana si izkoplje luknjo, tako kot vsi ostali, saj se stiki med ljudmi izredno zmanjšujejo. Delajo se zaloge konzerv in streliva, saj jih prihajajoča lakota prisili, da se za zaloge te hrane tudi bojujejo. Junak se nekega dne spravi iz luknje in nekdo ga napade. Zbudi se v neznanem prostoru, ob neznanem človeku. Skupaj se podata na pot, v upanju, da najdeta trakove glasbe, ki naj bi spremenila svet.
Poleg dilem, ki so se vsem nam porajale med karanteno, pa Blatnik s tem romanom postavi pred bralce ključno vprašanje. Ali umetnost lahko reši človeka? Ima umetnost smisel?
Če do odgovora junak pride, vam ne izdam, saj upam, da to izveste sami.
»… za boljše življenje pojdi peš na hrib, posadi drevo, preberi knjigo. Če pa boš hotel knjigo napisati in celo objaviti, bo zaradi tvoje želje, tvojega napuha, kako drevo padlo. Zato prej, preden pišeš svojo knjigo, drevo za to knjigo posadi. Vnaprej popravi, kar boš šele storil narobe, in svet bo boljši.«
Ta roman je izredno drugačen, poseben. Je mešanica dialoškega in dokumentarističnega romana, saj v njem najdemo poglavja, ki so celotno v dialogu, pa tudi poglavja, kjer opisuje neko preteklost, sedanjost in prihodnost. Tudi več tipov pripovedovalcev se pojavlja, od tretjeosebnega do prvoosebnega, in ja, tudi poglavja v drugoosebnem pripovedovalcu se najdejo.
Prav zaradi te posebnosti, težko rečem ali mi je roman všeč ali ne. Ne morem oceniti drugače kot tako, da je preprosto nenavaden, drugačen. In ta drugačnost mi je všeč, čeprav je na trenutke težje razumljiv in za branje mogoče potrebuješ več časa.
Ravno zato, ker take vrste romana še nisem nikoli brala, ga priporočam tudi drugim. Je pravo bralno doživetje.
Za konec pa prilagam še kratek intervju, ki ga je naredil Radio Krka pred začetkom pogovora. Všeč mi je, da na hitro omeni tudi trenutno stanje na slovenskem knjižnem trgu.
Commenti