V razvojnem in zgodovinskem romanu Tek za zmajem spremljamo zgodbo Amirja, mladega dečka, ki odrašča v Kabulu, od začetka sedemdesetih in vse do začetka 21. stoletja. Zgodba je pisana v prvi osebi, zato predvsem doživljamo stiske Amirja in ljudi okoli njega. Najbolj poudarjena odnosa sta med Amirjem in njegovim vrstnikom Hasanom, ter med Amirjem in očetom. Tudi sam avtor pravi, da je roman mišljen kot zgodba o očetu in sinu.
»Na lepem me je prijelo, da bi odstopil. Da bi odnehal in šel domov. Kaj sem sploh mislil? Zakaj sem se lotil vseh dolgotrajnih priprav, ko sem vendar v naprej vedel, kakšen bo izid? Baba sedi na strehi in me gleda. Njegov pogled sem občutil kakor žarek pripekajočega sonca. Pred menoj je bil velik neuspeh, polomija na celi črti, celo za moja merila. Ne vem, ali se mi danes ljubi spuščati zmaja, sem rekel. Saj je vendar krasen dan, se je začudil Hasan. Zasukal sem se na petah. Nisem več hotel gledati proti strehi domače hiše. Ne vem, mogoče bi bilo bolje, da greva domov. Takrat je stopil predme in tiho rekel nekaj, kar me je skoraj prestrašilo. Ne pozabi, Amir aga. Nobene pošasti ni, samo čudovit dan.« - Khaled Hosseini, Tek za zmajem
Roman je razdeljen na tri dele, ki predstavljajo Amirjeva tri življenjska obdobja. V prvem delu je poudarek na njegovem odnosu s Hasanom in njunih tekmovanjih spuščanja zmajev. Hasan je Hazarski deček, zato je Amirju njegovo prijateljstvo z njim nekakšen notranji konflikt, saj je Amir Paštun. Amir ga dojema kot brata, saj sta oba pila mleko iste dojilje, hkrati pa nikoli ne pove na glas, pred drugimi vrstniki, da sta prijatelja. Hasan je navsezadnje Amirjev služabnik. Ta konflikt izvira iz dejstva, da sta dečka iz dveh različnih etničnih skupin in tudi dveh različnih vej muslimanske religije. Dečka odraščata iz otrok v najstnika in Amir do Hasana čuti čedalje več jeze.
Drugi del se dogaja po letu 1979, ko se v Afganistanu začne rušiti vodstvo države. Rusija napade Afganistan, zato sta Baba (Amirjev oče) in Amir primorana pobegniti v Pakistan, iz tam gresta v Ameriko. Baba dela na bencinski črpalki, Amir pa se odloči za študij kreativnega pisanja. Po spletu okoliščin se nekaj let kasneje Amir vrne v Pakistan, da obišče očetovega bivšega sodelavca.
O tretjem delu ne bom pisala, saj je v celoti en ogromen kvarnik. Nočem uničiti celotne zgodbe s kratko obnovo tretjega dela.
Avtor Khaled Hosseini je afganistanski pisatelj, ki se je kot otrok tudi sam preselil, naprej v Francijo, nato v Ameriko. Šele v začetku 21. stoletja pa se je vrnil v Afganistan. Tek za zmajem (2003) je njegova prva knjiga. Nato so sledile še Tisoč veličastnih sonc ( 2007) in V gorah odzvanja (2013). Leta 2018 je izdal še mladinski roman z ilustracijami, Morska molitev.
Nekaj zanimivosti o Afganistanu
Že nekaj desetletji v Afganistanu niso naredili popisa prebivalstva, zato lahko le sklepamo o številu prebivalstva.
Paštuni, Tadžiki in Hazarji so tri največje etnične skupine. Paštuni in Tadžiki so sunitski muslimani, Hazarji pa šiitski. Prav zato so Hazarji najbolj na udaru Talibanskih pobijanj. Tudi v knjigi je razlika med dvema etničnima skupinama zelo očitna; Hasan in njegov oče sta služabnika, Baba in Amir pa premožna in izobražena.
Afganistan je ena izmed najnevarnejših držav, saj tam že leta bijejo vojne. Včasih bogata mesta so zdaj popolnoma razdejana. Ljudje živijo v šotorih, zdravstva in šolstva nimajo urejenega.
Film Tek za zmajem
Po prebrani knjigi sem si pogledala tudi istoimenski film. Vsebinsko se film kar drži knjige, čeprav se vse odvija rahlo hitreje. Leta likov so tudi malo spremenjena, a ne na način, ki bi motil bralca knjige. Sicer pa mi je v filmu predvsem manjkalo čustev. Razumljivo, da je v knjigi s prvoosebnim pripovedovalcem, čustvena plat bolj izrazita, a pri filmu se mi je zdelo, kot da želijo najhitreje možno prikazati zgodbo. Vendar pa mi je bil film všeč, zaradi enega drugega stališča. Ob branju knjige si nisem uspela dobro predstavljati izgled Kabula in Afganistana. V filmu je to seveda možno videti, zato sem vesela, da sem si ga ogledala.
Mini zanimivost o citatu iz knjige
»… v resnici obstaja samo en greh. Samo eden. In to je kraja. Vsi drugi grehi so le različica kraje. /…/ Če ubiješ človeka, mu ukradeš življenje. Njegovi ženi ukradeš pravico do moža, njegove otroke oropaš očeta. Kadar goljufaš ukradeš pravico do resnice.« - Khaled Hosseini, Tek za zmajem (str. 27-28)
Nekaj dni po prebranem zgornjem citatu, ki mi je bil res zanimiv, saj kot ateistka nikoli nisem v resnici razmišljala o grehih, sem poslušala zvočno knjigo Stephena Kinga, The Stand. In glej ga zlomka, kar naenkrat sem poslušala iste besede, že drugič v istem tednu. Prav zanimivo mi je bilo, da sta dva popolnoma različna avtorja, uporabila isti prikaz tistega, enega, greha.
“The father of sin was theft; every one of the Ten Commandments boiled down to “Thou shalt not steal.” Murder was the theft of a life, adultery the theft of a wife, covetousness the secret, slinking theft that took place in the cave of the heart. Blasphemy was the theft of God’s name, swiped from the House of the Lord and sent out to walk the streets like a strutting whore. She had never been much of a thief; a minor pilferer from time to time at worst. The mother of sin was pride.” ― Stephen King, The Stand
Comments